GOLI OBED

ne pozabi na zobotrebec …

DEMETER

Dobil sem klic prijateljice, ima se zgoditi koncert na letnem vrtu Gale hale, Metelkova. Duo Demeter. Pogledal sem na spletno stran dotičnega kluba in našel tole:”Ljubljanski dvojec Demeter (Jure Engels (kitara), Miha Zbašnik (bas kitara), v osnovi izhajajoč iz gimnazijsko-pankerske Racije, se prefinjeno sprehaja znotraj polja kantavtorske estetike, a njeno osnovno podstat zlahka preseže. Izhodišče je intimno, sanjavo, mestoma psihadelično in kot nalašč kliče k prijetnemu občutju drhtečega in svobodnega poletja.” Obeta, sem pomisli, ravno prav za soparni večer. Ko sva prispela na letni vrt se je ta šele polnil. Naj omenim, da sva med potjo naletela na dogodek Ane Desetnice, ki se je odvijal na drugi strani Metelkove, poleg Celice. Ljudje so kar prihajali in prihajali, gužva, preveč ljudi za moj okus, preveč. Še en razlog več za ogled koncerta, ki je obetal bolj intimno vzdušje. Fak te masovke, preveč jih je zadnje čase. Zaliva me nelagodje, ko uzrem veliko ljudi na enem kupu, ne, ne … me dont like! Fak, to mesto je včasih čista histerija, dogodek pri dogodku, za popizdit. Kot daunloudanje glasbe, v nekaj urah lahko potegneš s spleta toliko glasbe, da si dober za naslednjih nekaj mesecev, fak, zadušili se bom v gastritisu izobilja. Človek mora imeti nečloveško prebavo, da lahko sprocesira vse kar se mu ponuja. Samo, da nimamo občutka, da se nič ne dogaja. Jebiga, enostavno inflacija vsega, za kozlat. Pa da slučajno ne zamudiš česa, ker boš prikrajšan, treba je filati, treba se je prenažirati, nič ne sme biti prepuščeno naključju, vsaka sekunda v prostem teku, je izgubljena sekunda. Za se posrat, pa še to ne v tišini, slišiš, v ozadju svira neka muzika. Včasih se je človek bal samote, danes se bolestno boji tišine.

Vrnimo se k koncertu. Njunega repertoarja ne poznam najbolje, sem ter tja sem slišal kakšen njun komad, to je pa tudi vse. Že ob prvih akordih me je prevzelo nekakšno počitniško lagodje, super sta zarezala v poletno noč. Skozi bučo so se mi pričele prepletati asocijacije: Marko Brecelj, Na lepem prijazni, Hazard, Aleksander Mežek, Paul Simon, Ben Harper, Ryan Adams … kaj pa vem, ne vem, če je to merodajno, kar nosilo me je. Prijalo je, zibal sem se ob njunih zvokih in nad menoj naelektreno nebo. Superca. Zgodil se je ravno to, kar sem zgoraj omenjal, njuna glasba je prepletena s prekati tišine, ki zasekajo naravnost v dušo. Ni baročnih aranžmajev, ni izobilja praznine. Očitno jima je jasno, da je manj več, ni greznice tlačenja odvečnega. Njuna glaba diši, vpeta je v vonj poletja, ni ležerna, temveč lahkotna, v najžlahtnejšem pomenu te besede. Nisem si mogel kaj, da se ne bi vprašal, zakaj tej buksli od radijskih urednikov ne vrtijo takšne glasbe, s tem mislim predvsem na komercijalne postaje. Na tem mestu bi najraje postal žaljiv, pa si ne upam, ker je moj proračun izjemno tanek, lahko le vzkliknem: “Sram naj jih bo!” Fanta sta naju lepo vozila, mojstrsko sta si izposojala iz zakladnice prej omenjenih avtorjev in seveda še mnogih ostalih. Kdor zna, zna … Včasih udari kot strela z jasnega, lepo presenečenje, bravo fanta!

  • Share/Bookmark

Komentarji

Ni odziva na “DEMETER”

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !