NA KRATKO
Objavil/a somaarsen 10.10.2011 pod miks
Paradni konji so pričeli svoj stampedo. Eksplodiralo je, politično dogajanje na višku in vse se samo še stopnjuje. Na široko odprta usta drdrajo svoja imena, vsi navijajo za svoje in lišpajo štale. Desna opcija, leva opcija. Odrešitelji in rablji v enem. Časi so hudi, še najbolj butastemu postaja jasno, da je vrag odnesel šalo. Stanovnik ser ravnokar na Odmevih zapleta s štadijonom, vitez Jankovič ima pisano podporo. Petelin Virant je tudi stopil v bitko, Janša pa kot pravi veteran odmerjeno pošilja svoje zajedljive opazke v eter. Pahor je ugotovil, da je vladanje krvava igra, preveč za nekoga, ki hoče imeti vedno urejen slinček. Politično klanje in dokazovanje se je pričelo. Moram priznati, da sedim kot navaden kmetavz pred televizorjem in se praskam po betici. Vsi tej pavi se širokoustijo o tem kdo je boljši, ljudstvo pa se praska po nagih zadnjicah in se sprašuje kako naprej, tej bebci ne štekajo, da so potrebna konkretna dejanja, terja se osebek, ki bo imel vizijo in bo znal nase prevzeti odgovornost, vem, pobožne želje. Mama, jaz bi bil politik, bolj tko, sej veš, za na televizijo in ko ugasnejo žarometi lahko stisnem rep med noge. Narod si bo sodbo pisal sam. Torej, kaj nas čaka, do kje lahko gre ta perfidna domišljija teh brezvestnežev? Imeti polna usta politike. Imeti polne kufre politike. Groza taka država, ko moraš neprestano poslušati o politiki in pri tem krotiti kruljenje v želodcu. In ko vidiš vse te ksihte, ti gre enostavno na bruhanje. Vsi se sklicujejo na državo, kot na nekaj kar je in je dolžno nuditi zavetje takšnim podlasicam. Toda te podlasice nimajo blage veze kaj naj bi bila to država. Njihovi upi, njihove želje, njihove sanje se ne uspejo skobacati preko sosedovega vrta. Jebeš tak domet, tak potlačen nizkočelec te lahko popelje samo v rog pogube. Prašiči se znojijo po tevejih, s kakšno pravico le? Bledolični frisi, zlagani, podmukli, od objestne zadrege jecljajoči, spet drugič himnično optimistični, gravž. Nadzorniki, lastniki, upravni odbori, izredne revizije, stečaji, prisilne poravnave … same jebene floskule, pesek v oči državljanom, ki vdano capljajo na volitve, vsakič malo bolj obupani, vsakič izbirajo manjše zlo. Tlaka, jebena tlaka. Pol maš tipčke in pičke, ki enostavno pojebejo pol države in vse kar se jim zgodi, je to, da jih sosedje nekaj časa grdo gledajo, potem se pa itak pozabi. Toda štala, lačni in izigrani ljudje težko pozabijo, končno postaja meso podatek, da v nekaterih predelih tega planeta nekateri ljudje preživijo z dolarjem na dan. Postaja jasno kako je, če si lačen in izigran, postalo je otipljivo in se dogaja za našim vogalom. Svet postaja prekleto ozek v svoji bedi, ni več zajebancije. Vseeno je nekaj dobrega v tej bedi, zbudila nas je iz letargije, ne moremo se več pretvarjati, da se nas ne tiče, tiče se nas, pa še kako! Cerkveni zvoniki in minareti, vse štrli k bogu, lačna usta požrejo vse, tudi najbolj krute demagogije in nacionalizme, samo, da ne bi spet frčalo perje med ovcami. Človeku se strga in potem bum bum. Stvar je v preiskavi, ki še poteka, nič bati, še so pošteni ljudje na tem svetu, še posebej tisti, ki to oznanjajo na ves glas. Brž, brž, na volitve in svet bo lepši na tisti običajen način …
KMETIJA OD KMETIJE
Objavil/a somaarsen 6.10.2011 pod miks
Kmetija hojladrija. Ne bom zanikal, z veseljem sem si ogledal en del resničnostnega šova. Moram priznati, da kakšnih velikih presenečenj ni bilo. Ni potrebno biti posebno pronicljiv, da prideš do spoznanja, da je država v kateri živimo ena navadna kmetija. Primerki, ki nastopajo v resničnostnem šovu so naravnost genijalni, njihova inteligenca šprica na vse strani, da o lepoti sploh ne govorim, škorja od škorje, gravž pri gravžu … in bogi priletni hlapec, kako ni mogel dojeti kaj ga je doletelo, čisto sprenevedanje, saj so zato prišli tja, da se na koncu pokoljejo, mar ne? In očalasta dekla, tudi njej se je zgodila krivica, le kako je lahko ta svet tako krut? Me zanima, če so kdaj brali hlapca Jerneja? Mislim, da ne, drugače bi se že obesili od vsega hudega. Toda ne, takšni ljudje se ne obešajo, takšni gredo v resničnostni šou. Takšni bebci so, da sploh ne dojamejo, da je vse skupaj le igra in da so navadne lutke izbrane skozi perfidno selekcijo, molzne krave, ki prinašajo denar z lastno bebavostjo. Ni kaj, zares vzpodbudno! Sicer pa, kaj se sploh pritožujem, saj je vse skupaj lepo ogledalo, ogledalo družbe v kateri živimo, brca v obraz, brca v našo samovšečnost in samozadostnost, amen.
Umrl je Steve Jobs in na fb vsi jočejo, kot bi izgubili Gandhija, raje pojdite obirat jabolka! Res je bil pionir, nahranil je na milijone lačnih ust in pogasil na tisoče kriznih področij. To lepo odraža koga častimo in na kaj smo občutljivi, kot bi rekel Jonas, še eden izmed njegovih častilcev, res špon od človeka. Ok, pustimo mrtve počivati v miru.
Izgubili smo Titovo ulico, škandal! Potem vidiš na ekranu tisto podlasico, ki se odziva na priimek Dežman, kako se zadovoljno muza, pfej, banda b…! Ljudje počasi, zares počasi, izgubljajo živce in sledijo ekranu, ki jih obmetava z nepomembnimi novicami, tako, da podpihuje v njih sovraštvo do sočloveka, na sto in en način in sploh ne dojamejo … ne dojamejo, da je vse skupaj le pesek v oči, izpred naših oči izginja socialna država, v bolnišnici delajo s teboj, kot s kupom mesa in če nimaš nič pod palcem si ga pošteno najebal, prekleta zdravniška kasta, ki jo učijo, da je nekaj več. Na lastni koži sem spoznal, da ni več le pomankanje sredstev dejstvo, ki tare zdravstveno stroko, skrb za sočloveka je šla rakom žvižgat, to dojameš šele, ko jim padeš v roke, nebogljen, nebodigatreba, gnijoča vreča mesa …
Kje je civilna družba? Kje je jebena alternativa? Jebeni dobrodelni koncerti, da pokrpamo luknje za katere bi morala država skrbeti, ne pa prebivalstvo. Ne razumem, zakaj se ne organizira vsesplošni koncert upora, totalni razčefuk, ne pa razumevanje te izkjoriščevalske bande, ki vodi to državo in dela z njo kot svinja z mehom. Ljubljana je polna dogodkov, za znoret, za se utopit, jasno, vse bo šlo v maloro in mi bomo zraven peli in plesali. Alternativni bendi, angažirani, malomorgen! Vse kar jih zanima je napolniti kurčevi kino Šiška, to je pa tudi vse. Kje je zdrav razum in trezna glava, kje?! Prejšnji teden smo imeli dobrodelni koncert za prijatelja in vsi so kimali, ja, ja, ja, pridemo, nakar so začeli padati sms-i, sori, ne znese, se dobimo na Metelkovi … Jap, res super, zabava in miganje z boki, ja, to je ultimativni imperativ, popolna brezbrižnost, očitno nam gre dobro in cegle mečemo v parlament za zabavo, ne pa zaradi ogorčenja nad temi svinjami, ki so popolnoma nesposobne za vodenje države in je vse skupaj že tako očitno, da se še vrabcem ne da več čivkati o tem. Raje molči, drugače te tožimo, jap, to pa v tej državi funkcionira do popolnosti, perfidne popolnosti. Prašiči polnih riti tožijo, pa saj smo vsi na istem, aha, vse nas srce boli. Sprašujem se kdaj bodo koga pričele srbeti pesti?!
DRISKA SKOZI NOS PISKA
Objavil/a somaarsen 27.09.2011 pod miks
Poezija je limanje, pravi moj sotrpin Tone Škerjanec. Neki mulo na oglu vleče iz vrečkice polne Oho lepila, brcnem ga, da se razleti kot porcelanasta lutka. Slovenija je dočakala še en dan. Nadebudne mamice mahajo s svežimi zastavami, optimizem jim veje iz hruškastih ritk, ja, tudi lepotice prdijo, včasih na skrivaj, včasih javno. Ljudje kar nekaj pričakujejo, neusmiljeno te grabijo, vsak hoče svoj košček, ti bi pa le čokoladno torto. Marko Pogačnik se brani, češ, da ni kriv, ker nas je zacopral s svojim grbom, jap, postarani konceptualist nas je zašuštral, res lepo. Oho in aha, najlažje je gnojnico zlivati na nemočne. Dentalna slika naših politikov ostaja nespremenjena, puhli nasmeški, okli svinj se bleščijo v nov dan, z veseljem nas nategujejo, kot bi imeli diamantne anusne odprtine, takorekoč, neuničljive. Narod si bo sodbo pisal sam, narod si je te bebce izbral sam. Ja, življenje je limanje. Veste nov trač? Zmago Jelinčič in Damjan Murko sta posvojila otroka, Jelinčičevi soprogi se je zmešalo, kaj čmo, ve se, da baletniki preferirajo isti spol in ko so že v letih, se jim počasi prične kisati, takrat pride prav tudi zafnani pevec, ki je ponosen, da je moški. V lepem živalskem vrtu živimo, jap, tudi jaz sem ponosen, da sem moški, a žal nisem baletnik, imam pa prikolico parkirano nekje na slovenski obali. Včeraj je bilo morje še slano in parlament poln neslanih šal, ne maram nesladkane kave. V Novi Gorici ni dežurnih zobozdravnikov, koncesija na zdravje, čakaš, da prideš na vrsto, potem vprašaš: „Kaj pa samoplačniško?“ Nazaj dobiš odgovor: „Gospod, a imate danes popoldne čas?“ Veselje, da se ti zmeša in naše zdravstvo pošteno peša, vsak mesec plačuješ prispevke, ki ničemur ne služijo, ops, ni res, tebi ne služijo, drugim polnijo žepe, jap, sami altruisti se klatijo po zdravstvu. Treba bi ti bilo speljati avtocestni križ po možganih, a obstaja resna možnost, da bo podjetje propadlo in bo tvoja betica ostalo odprta, postala bo letališče za muhe, kul, ane? Tržna niša, zračunavaj muham davek na lastno bebavost, a muhe niso bebave, ti pa. Kje je živalski vrt, se sprašuje krt. Mladi kitajčki loščijo telovadne copate na železniški postaji, vse se da, če se hoče. Dragi moj, tebi se je zmešalo, Bog ti bo postavil dijagnozo, država bo pridala malho in te pričela počasi cuzati. Ni res, bebo! Država te že cuza, ti si navadna molzna muza. Ne moreš kar pisati, si to ti? Včeraj vzel slona v najem, njemu je bilo bolj nerodno kot pa meni, bilo ga je sram, saj je ugotovil, da na parkirnem prostoru ni prostora za rilec, stepel se je z inkasantom, takrat je postalo meni nerodno, naslednjič bom najel medveda. Čebele štrajkajo pred parlamentom, kondomi so enostavno premajhni, med šprica na vse strani, besne so, ker ne dobijo nobenega odstotka od medene penine. Kokakola je odprla vrata in zaprla duri, oglaševanje je oznojeno početje, prašiči od dizajnerjev samo smetijo in se slinijo na gala prireditvah, sploh pa ne nosijo spodnjic, to je zdaj trendi, baje so v oglaševalskem prostoru vsi frendi. Blagola je nov predsedniški kandidat in moja nona je doživela spontani orgazem, dom za hiranje se je stresel, jap, lepota ne pozna meja. Na skrivaj vsi tripajo na kokoši, dirigenti se otepajo perja in objokujejo zlate čase slovenske popevke, dolgo nazaj, v osnovni šoli, nas je učiteljica glasbene vzgoje učila, da smo pri nas talentirani za petje, južno pa za fuzbal, takrat je bila še Juga in mi tako mladi, da smo verjeli, jasno, Giboni je Slovenec, jasno, z veliko, ups, z velikim… Nihče še ni tako nor, da bi bil dober, zato pa se sesuvamo sami vase, vsak skrbi le za lastno rit in mu je za državo bolj malo mar, vsak je za svojo živo mejo gospodar. Mi zagotovo ne bomo izumrli, se bomo pa med sabo požrli, naši razsvetljeni generali so navadni kanibali. Groharjev sejalec je prav fleten plesalec, ni ga takšnega pod soncem, ki mu bi bil kos, jap, kmetje so v krizi, preplavila jih je istospolna usmerjenost in družinski zakonik. Bebci pri nas grenijo življenje tistim, ki jim niso dane pravice, lepo je kurca vihteti, ko veš, da ga imaš na varnem, gangrena se počasi naseljuje v možgane teh podalpskih lutk, ki živijo na sončni strani istoimenskega gorovja, rešitev, amputacija! Torej, nikar se ne čudite, ko boste jutri zagledali brezglavo množico, ni šlo drugače, res ne. Ovce bežijo pod kozolce, množično se obešajo, saj jim je padla boniteta, jasno, ko pa ne žrejo sir feta, Grčija v naša srca, bankrot v hlačah, samo, da se splača in da nihče nič ne plača, pogumnim pa iz hlač štrli frača. Ja, res je, nekateri ne bi smeli pisati. Ne morem si kaj, ne morek kakati, torej … Nič, en kurnik bom kupil, bom trte sadil … Še je upanje, amen!
SLOVENSKA GOVEJKA
Objavil/a somaarsen 20.09.2011 pod miks
Slovenska popevka je pač nujno zlo in tako se obnašajo tudi vsi nastopajoči, vsaj v tekmovalnem programu. Vsi se nekaj praskajo po jajcih in se sprašujejo, češ, le kam so odšli tisti zlati časi? Jaz se pa sprašujem, koliko je letos pomenila popevka nastopajočim?! Nič, bi bil odgovor. Ostali so mi le delčki besedila Bilbi, to je pa tudi vse. To, da je zmagal Marko Vozelj, ne pomeni čisto nič, razen, da bodo vrteli ta porazen komad po etru. Tista šunka, ki je visela poleg njega na lojtri je bila višek performansa, lahko bi celo rekli, da je bilo avantgardno, slovenceljski presežek. Sem velik ljubitelj popevk, posebej italijanskih in hrvaških, vse kar lahko povem, da capljamo desetletja za svetom. In zakaj slovenska popevka trohni? Kot sem že prej povedal, nihče je ne jemlje resno, kar je pa najhuje, sploh ni komunikativna, besedila so le nujno zlo, da bi se kdo potrudil in tudi zares nekaj povedal, o tem lahko le sanjamo. Sašo Hribar pa je ostal nekje na gasilski veselici, tam nekje v devedesetih, njegovo štosiranje je odličen laksativ, če trpite zaprtje, prime vas srat. Nekaj sem bral o tem, kako vsi trepetajo, češ, kaj si bo privoščil ta odsluženi štoser, no, privoščil si ni nič, jebiga, očitno honorar ni bil tako slab in mu gre zares slabo, saj verjetno računa na še kakšno vodenje, Titanik tone in Sašo Hribar gode. Spremljevalni program je krepko presegel tekmovalno polomijo in ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, med kakšnim sranjem so sploh izbirali nastopajoče?! Bi se recimo Gino Paoli sploh uvrstil med nastopajoče, Arsen Dedič? Zakaj se to sprašujem? Njune pesmi premorejo vse, vse česar se dotakneta, postane popevka. Recimo, živimo v zajebanih časih, a v besedilih tega sploh ni zaznati, zakaj ne povabiti pank benda Buldogi z njihovim komadom „Globalna štala“? Zakaj ne povabiti skupine Melodrom z njihovim starim komadom „September je“. Zakaj se je treba vedno prilagajati podpovprečju, mar ni čas, da bi pričeli malce vzgajati publiko?! Potem je tu še Patrik Greblo, ja, res je grebator in vsi aranžmaji zvenijo isto, jap, nekateri res mastno služijo, pa naj še kdo reče, da se v Sloveniji ne da živeti od glasbe. Minili so časi popevke kot smo jo nekoč poznali, dinozavri počasi izumirajo, ok, toda, a res ni nekoga, ki bi jih lahko nasledil? Ni morda to, da se pač ne da priložnosti? Kdo bo prevetril to gnitje, ki nam ga servirajo vsako leto, naj to počnejo tisti, ki imajo odnos do tega, ne pa nekdo, ki to počne po službeni dolžnosti! In gospa Elza, vsa čast za staro slavo, toda, napočil je čas, da greš nabirat gobe, ne pa krotovičt neke neumnosti brez repa in glave, časten umik, ne pa siljenje do onemoglosti. Okej, to počne zaradi neizmerne predanosti, to bo to! To, kar bom sedaj izustil je škandal, briga me, a mislim, da je letošnji Novi rok v sebi premogel tisočkrat več popevke kot pa slovenska popevka. V bistvu se na popevki dogaja to kar se dogaja na slovenskih frekvencah, namerno se gazi slovenska glasba, jemlje se ji prostor, ki ji pripada. Zakaj se nekdo ne potrudi in izbrska tisto nekaj, kar je v slovenski glasbi dobro? Veliko je tega, a ostane preslišano. Ja, čas je, da se javni upravi poreže krila, ta ogromni mastodont je le sebi namen, žre svoje otroke in skrbi, da imajo zdolgočaseni in nesposobni kadri kaj početi, to bo to! Skratka, pisanje o slovenski popevki je čista izguba časa, kaj šele poslušanje …
DEŽ
Objavil/a somaarsen 30.07.2011 pod miks
Dež je ljubezen in ti spiš v malodušju. Prebudi se z nasmehom. Poletni dež je seksi, čokoladna roladica zgodaj zjutraj je seksi. Ne nažigaj resnice, krof mlaih laži, znotraj marmelada, znotraj sladko presenečenje. Dež ne more sprati zelene, ta bo tu, tudi, ko nas več ne bo. Muce so nezaupljive do dežja, kdo ve, če poznajo radosti seksa v poletni sopari?! Vse je stvar kljubovanja. Želel bi si dunajski zrezek za kosilo, želel bi si dunajski zrezek za družbo. Kegljanje v množici, obuj si copatke, ponarobe, svet postavljen na glavo, kri v zgornje organe, seks s pogledom, poetična nabodalca. Pade drek na namazano stran? Pejdi pupu. Kranjske klobase in vzpon na Triglav, šeškanje prizadevnih. Politike zaprimo v živalske vrtove, vsakemu zlat nagobčnik in lobotomijo. Popravek, lobotomija je mogoča pri osebku z možgani, drugače ne deluje. Ups, se opravičujem. Dež, ja dež. Kokice in zlate kroglice, instant goveja župa, pa sploh še ni nedelja. Lazanja je pritepenec, sok z radensko je čista svežina. Nikar ne dovolimo, da bi tacali po tem lepem svetu. Trosi, ko nimaš kaj povedati. Spletni komentarji so švoh, kurci v živo pa mlahavi. Obraz podrazumeva odgovornost. Od parlamenta bi rešil le Kalinove kipe, vse ostalo je zanemarljivo. Ne potrebujemo države, le kdo bi potreboval pretesne čevlje. Prasci, naj pijejo svoje laži prek slamice, to bo to, ti pa pelji svojega psa na sprehod. Biti metulj ni razlog za obupavanje, prej neskončna milina, gracioznost je pač darilo, ki ne traja večno. Prekratko krilce imaš danes, umetnost mora biti natančno odmerjena. Genijalnost je nepredvidljiva, vsem ostalim ostane Golica. Koliko pelina še? Cankar je bil frajer, le narobe ga berejo, kdo jim je kriv? Namesto nagrobnega kamna postavite velik škrlatni kurac, treba je skrbeti za plodnost, ne pa za jadikovanje. Lepota je pač lepota, le kaj za vraga bi hoteli od nje, da postane preudarnost, razum, pohlevnost?!!! Lepota je pač lepota, ker je minljiva. Lepota nima cene, ugodja se ne da kupiti, ali pač?! Ne hrani mobitela blizu jajc, ti jih bodo odžagali, ne sme se motiti povezav, mobilnost je nova maksima, vse kar nam ostane je nizkocenovni let, povejte to pticam. Se čudiš, ker se ti vsi režijo v fris?! Hvalabogu, da znam pisati, sveta ne bo vrglo s tečajev, vsaj danes ne. Dež je ponehal, aleluja. Krti seksajo na vse pretege, mehka prst je norišnica. Pazi na srčne zaklopke, zmuzljive so, drsi na naslovnici trač revije. V sloveniji so vsi prijazni, norišnica. Zmago Jelinčić je en navaden kebab. Vetrnice v laseh, riž v spodnjih hlačah, hemeroidi v nasmešku, greš čez rob, zob za zob. Debelost še ni norost, vrzi si ga na roko. Stokaj in kable polagaj, prebavne motnje so kot slovenske avtoceste, delo na cesti, zastoji prometa, gomilanje blata. Zapri že ta vrata in ne vstopaj z blatnimi čevlji, dobil jih boš po betici. Letos komarji ne kampirajo na pici, pika, bašta! Pa še komad za te, ki nam vladajo …watch?v=17eSUnQ-_ek
IMPRESIJA
Objavil/a somaarsen 25.07.2011 pod miks
Fak, a tolk je že ura?! Nekaj cunj nase in hop ven. Destinacija, ambulanta za zdravljenje odvisnikov. Dnevna doza 400 mg Substitola. Mozganje slik v glavi, zgrinjajo se sivi oblaki, punca mi teži, da je čas, da se odločim, zadevanje ali ona. Juhej, te ali ali odločitve so čista milina. Mam za prevajati, komponirati, pisati … Vse polzi, čepim v svoji sobici, udriha po možganih. Odtujenost, ne žalost, ne sram, ne obžalovanje, temveč navadna jebena odtujenost. Grizem postano meso, presnova je na minimu, ptice zunaj ne jebejo, stopim ven, če grem na levo, pristanem v Stari Gorici, če grem na desno pristanem v Novi Gorici, nikamor me ne vleče, tak sem kot moje mačke, samo pretegoval bi se, lovil pravšnji kot sončnih žarkov, predel bi, nič skupnega nimam z ljudmi. Z metlo prašim te nagnusne angele, ki ne počnejo nič drugega, kot to, da se butasto režijo in me opminjajo o minljivosti. Prekleta nebesa in jebeni pekel. V ogledalu najdem nekoga drugega, ne sebe, najdem čas, ki pušča brazde v obliki gub, najdem zmuzljivo senco. Nova Gorica je bila polna ljudi, vsi nekam hitijo, kot bi vedeli kam. Zmanjšujem dozo in poslušam RŠ prek spleta. Kolažiram podobe na platnu, svetov je več, polzijo istočasno kot podivjani slapovi in dolbejo struge, toliko življenj smo težki, kot jih zmoremo živeti. Čutim morfij kako mi počasi oblizuje kosti, potrebuje najmanj 3 ure, da se prikrade v telo, potem eksplozija endorfinov. Kupil želirni sladkor, povlekel češnje iz zmrzovalnika, obeta se marmelada, odvisnost in konstantno padanje cukra. Skozi kaj živimo? Nagnetena usoda in prizanesljivo poletje. Stopim ven, na vrt in močno zagrabim steblo vrtnice, da se mi pocedi kri, še sem živ, okej, ni slabo, v rdeči najdem upanje. Na sporedu britje. Naj pustim muštafe? Skozi kaj se oplajamo? Nevzdržnost bivanja? Niti ne, samo, da ni dolgčas in ni dolgčas. Sposoben sem strmeti v steno v nedogled. Nor, na peclju svetov, na peclju nečesa, ki ni zares otipljivo. Samo to sem, kar lahko zapišem. Znotraj školjke jeguljasti kurac, trd kot diamant, zmuzljiv kot resnica. Za trenutek se prelevim v ostrostrelca in šicam od dnevne svetlobe omotične komarje, kri vsepovsod. Romantike so izgnali v puščavo, poslal sem jim kartolino, niso mi odgovorili. Sam sem, neponovljiv, srfam na ščebetu ptic, ki pojejo vsak dan isto pesem, vsak dan drugače. Svet je neizbežen, neizmerljiv, le človek ostaja zamerljiv. Nanosi besed, nič ni res, čeprav gre zares, vse je dovoljeno. Ne kradem, ne lažem, jah, vem, popolnoma neuporaben v tej državi, kjer sta ti dve lastnosti tata mata preživetja. Boli me k… Sprehajam se, puščam prstom, da zapisujejo utrip, moje telo je bajalica, čutim pod skorjo, zavajam in odvajam.
ZLIVANJE GNOJNICE
Objavil/a somaarsen 9.07.2011 pod miks
Evo me, zopet. Malce bom prosto asociral. Govori se, da tej državi ne gre slabo. Bo že držalo … Hm, pohvalil bi Majo Keuc, ki nam je vlila dobršno mero upanja, popeljala nas je v finale. Lepa kuhinja. Pokazatelj, da si je treba včasih upati in pogledati izven okvirjev, streljati v prazno, če je treba, ne pa iskati čarobnih formul, ker jih ni. Sicer pa so jo morali takoj zabetonirati s porazno slabim komadom, revica, toda uspelo ji je, bravo, finale! Danes sem gledal spored in Nacionalka ponuja Alenko Godec, jebemumiša! A je še živa?! Toda zihr je zihr! Sicer je pa zelo prijazna in korektna, kar se nastopov tiče. Pri toliko odličnih pevcih in skupinah, da ne bo pomote, res obstajajo, samo se jih nikjer ne sliši, imamo pač izvrstne glasbene urednike, kaj čmo, izberejo prav njo. Okej, poletje je in pametni so raje zunaj. Jebiga, jaz sem doma, ker končujem neke pisarije in bi si z veseljem privoščil malo televizijske spremljave, bolj za ozadje kot pa kaj drugega. Jebiga, Alenka Godec in zato plačujem prispevek za tv. Ne bom še obupal, bližajo se volitve, takrat lahko spremenim marsikaj. Še malo potrpim, pa bo …
Toda tako je v tej državi, nespametno bi se bilo sprenevedati, ja, ja … To je najlepša mantra v tej podalpski idili in vse ostaja na svojem mestu. Kajti stvari se ne smejo spreminjati, spremembe pač terjajo dobršno mero negotovosti. Recim, Andrea F ponuja najbolj presežni primer ekscentričnosti v naši državi, ni kaj, njegov klobuk res ni slab, pa še genijalna pogruntavščina, dvojezična oddaja, upam, da so jo patentirali, res! Trenutno živim ob meji z Italijo, velikokrat grem na sprehod v Gorico, a raje molčim, da sem Zlovenec, ker bi me lahko povezali z zgoraj omenjenim posebnežem, res presežni produkt te kravje nacije. In še vedno nimamo glasbene oddaje na Nacionalki, kjer bi spustili spot v celoti, z izjemo Aritmije, mar bi to oddajo dddajo podaljšali in ukinili prej omenjeno. Ja glasba je šla k hudiču in naš Andrea pridno pomaga pri vsem skupaj.
Lotimo se politike. Ne mi zamerit (lahko pa tudi, če že hočete), moram si dati duška, vroče je, pa švicam kot svinja in ko se omeni svinje, si ne morem kaj, da si ne bi priklical, saj veste koga … Obstaja nekaj hujšega od te vlada in to je vlada, ki bo prišla. Ne bom pizdakal o prevzemanju odgovornost, ker o tem že čivkajo vrabci v Turčiji, če že ne kje dlje. Toda tej narodni buditelji so si tako močno želeli države, da so jo dobesedno v 20 letih pognali na rob obstoja. Nekaj perverznega je v tem. So tej ljudje res taki slabiči? Glede na trenutno situacijo bi si res želel, da so, kajti to bi pomenilo, da so ti ljudje vsaj sposobni, v resnici pa so totalno nesposobni. Borut Pahor je samo vrh ledene gore, ko ga gledaš, dobiš občutek, da je vse kar ga skrbi, le to, kako bo ohranil obraz. On je kul, jasno, to je prioriteta, kaj bomo dali v lonec pride potem. Živimo v raju na zemlji, norišnica, nikoli si nisem bolj želel, da bi živel v peklu kot v današnjih časih. Živimo v raju katerega je Bog že zdavnaj zapustil. Jebemti, to, da bankrotira katoliška cerkev, fak, to je res norišnica in so pognali v zrak odpustke ubogih ovc, pa amen. Toda javnost in ovčice bolj preokupira to, da vrtijo porniče. Fak, višek. So vsaj skrbeli za dvig natalitete, bogi, vedno jih narobe razumejo. Pizda, če bi se Vatikan nahajal sredi morja bi potonil od teže zlata. In pol se jebejo zaradi ene uboge džamije in njenega minareta, res od sile. Država je naredila kapitalno napako, Cerkvi bi morala vrniti vse, ampak res vse in to v naravi, verjetno bi bilo to tričetrt države in tej butlji bi vse zafurali, se nam vsaj ne bi bilo več treba jebat z državo, ker bi šla pupu, spet bi se priključili kakšni večji tvorbi, itak je naše naravno stanje živeti pod jarmom. Preveč svobode nas ugonobi, dokazano. To kar se Janezek nauči, to Janezek zna. In kaj je to? Samo dve najbolj očitni: krasti in prodajati orožje.
To državo je zajela moda špekulacij, kupčkanje in premetavanje denarja, po domače povedano, metanje denarja skozi okno. Le zakaj jo ni zajela kupovalna mrzlica?! Ali pa narkomanska mrzlica, da bi pokupila svetovne zaloge drog, bi šli vsaj zadeti kot mambe navzdol.
Vem, kar neki nakladam, jebiga, Slovencelj pač. Vsi skočijo v zrak , ko Kozmus hoče življensko rento, zakaj pa ne, če lahko dobivajo miljonske odpravnine za uspešno tunkanje podjetij … V antičnih časih so se voditelji obdajali s pesniki, filozofi … danes se obdajajo z lopovi, barabami, nespobneži, špekulanti … a ovce prežvekujejo mirno naprej in se sprašujejo zakaj ima Polde Bibič večjo pokojnino od delavke za tekočim trakom. Znano je, da se je od vedno dalo izmeriti presežke, do pičice natančno, vsi enaki, vsi enakopravni, ne bo stopil tuj kurac pred prag slovenske pičke, pa da se jebeš, amen! In zato tako slastno uporabljamo tujke za psovke. Ni kaj, ta narod je vedno odlikovala daljnovidnost, rezultati so na dlani. Ni nas uspel zjebati tuji vrag, zjebali smo se sami, amen! Kako že gre? Narod si bo pisal sodbo sam … Misija nemogoče? Kje pa, v 20 letih se vse da in razproda, ter ogoljufa!
Z METKOM V KOLENU
Objavil/a somaarsen 8.05.2011 pod miks
Krilati nanosi ničesar. Ne vračaj za nazaj.
Na terapiji pljuni v koš in izbriši cifro.
Papajo možgane, nič ne ostane. Daleč stran.
Upam, da spiš nocoj, jaz ne.
Vsi me poznajo in nihče ne ve zame.
Piva je za vzorec, norost je na požirek.
Na grmadi, v navadi, smeh, kotel brbotanja.
V maju se ne zateguje zank, tilnik naj bo sproščen.
Vsi te tipajo in tapkajo, žabe naskakujejo.
Mrtve sveče na pragu poletja, težak kamen.
Voščen in bel, nagrobni kamen, podalpska melanholija.
Cente ti zatiskajo v oči, pahljača pogube.
Gotske cerkve na dlani, šnite pozabe.
Koruza ni kri in cigaret zmankuje, nakladanje.
S tovornjakom preko žaljivega nasmeha.
Ma smisel tudi, ko ni in če te ni, vsakič.
Da bi bile besede nož, ki ti zavijejo vrat.
Krvavice v brk, potapljanje na dah, kolovrat.
Se pasejo koze, glasne priležnice hudiča.
Drvijo ovce zaslepljene od kiča.
Prosim, ne rimaj, raje pridno kimaj …
KO CRKNE TELEVIZOR
Objavil/a somaarsen 7.05.2011 pod miks
Pač crkne. Po grlu polzi sonce, da toplo greje drobovje. Potrebna bi bila šok terapija. Izklopiti vse televizorje za mesec dni. Izklopit internetne povezave in zapreti trgovske centre. Zapreti vse cerkve. Prepustiti ljudi same sebi. Vem, pobožne želje. Naj mi kdo pove, kolikokrat mu pride, ko gleda vlado kako menca, preklada, laže in krade? In to v prime time terminu. Še lepše, ljudje plačujemo naročnino za načrtno poneumljanje. Norišnica. Ste že najeli osebnega trenerja za prosti čas? Zelo važna stvar. Ne gre metati prostega časa skozi okno. Vrzite raje sebe. Spet boste prikrajšani za vse možne vragolije, ki vam jih servirajo, toda svobodni, iztrgani iz tuzemstva. Na probleme je pač treba opozarjati, toda kaj storiti, ko je vse skupaj en sam velik problem? Čemu toliko hude krvi zaradi te vlade?! Naslednja ne bo nič boljša, preverjeno. Recimo, Bosance je najprej nategnila vojna in to krvavo, potem pa jih je naša gradbena panoga zopet nategnila, jasno, zopet krvavo in to od zadaj. Kaj hočemo, pač majhen spodrsljaj, življenje je kruta igra. Plačilna nedisciplina, eh, mala malca, ne da moraš čakati na denar, ki si si ga prigaral, lahko si vesel, če ga sploh dobiš. Plačevanje prispevkov? Ko jih jebe, saj sploh ne bodo dočakali penzije. In se nalaga, dan za dnem, pa ne gre samo za posameznike, vse naokrog tako prekleto zaudarja, da je v tej svinjariji nekaj kolektivnega, nekakšna skupinska potuha. Goveja juha na sončni strani Alp. Dvojnost. Domnevno natepavanje psov in po drugi strani altruizem, sposobnost čutiti svojega bližnjega. Nihče ni nedolžen in vsi mečejo kamenje. Potem, tresk! Bankrotira cerkev, nakar pri poročilih neki božji odposlanec s podganjim gobčkom odigra spokoro, češ, da je tudi na njem del krivde, okrog vratu mu visi zlat križ, kaj če bi ga pretopil in z njim častil svojo faro, seveda, s kruhom in igrami, toda ne, plebsu porniče, da si še bolj zažuli žuljave dlani. So sploh žuljave ali so samo marljivo lene? Drugačnost je breme, sploh pri narodu, ki tako spodbuja inovativnost in množično odpira oddelke za razvoj. Baje so norišnice polne. Diagnoza, ki je trenutno v modi, bipolarna motnja, norišnica, kako seksi! Vse meče, vsi srečni, vsi nesrečni. Tako majhni, tako oddaljeni. Pljuneš na Primorskem in šicneš nekoga v Prekmurju, toda brez avta v tej potlačeni dolini, si zares mrtev. Važno, da se reklamiramo kot zelena dežela, prijazna, polna domačih dobrot. Vsakemu svoj avto, ni čudno, da vlaki izgledajo kot depresivne kače, ki so same sebi namen, vlečejo in vlečejo, s praznimi trebuhi … javni prevozi, javne povezave. Bog te obvaruj, če se zagozdiš v kakšnem malem zaselku po osmih zvečer, lahko se samo prekrižaš in čakaš na jutro, nekje na hladnem, ampak to je čar popotovanj, enosmerna vozovnica. Avto je svoboda! No, evropska nacija, sami sebi smo najhujši birič, bolj mlahav tič … Narod, ki bi si moral dati na zastavo namesto grba televizor. In še najlepše, če ti nikaj po godu, zamenjaš postajo. In čakam na tej postaji že več kot trideset let …
Karate v Moderni
Objavil/a somaarsen 10.02.2011 pod miks
Za kulturni praznik sva se odpravila s prijateljico na obhod po muzejih v Ljubljani. Ona obožuje mange, obiskuje deveti razred devetletke in je hudomušno navihana in zrela za svoja leta. Nisem potreboval veliko razmišljati, prva destinacija Cankarjev dom, bienale ilustracije. Terna. Razstava je odlična, skoraj dve uri sva se mudila tam. Pisana razstava, lepo postavljena, živobarvna, mojstrska, jap, slovenski ilustraciji se še lep čas ni treba bati. Samo še zanimivost, presenečeno sva ugotovila, da so moški v ilustraciji v manjšini, vsaj na razstavi, kar bi bila zanimiva tema za kakšen drugi blog. Ostal nam je čas za ogled še ene galerije, dal sem ji na odločanje, Moderna ali Narodna, izstrelila je: „Moderna.“ Pa sva šla. Uletela sva ravno, ko je bil voden ogled po razstavi eksperimentalnega filma iz bivše Jugoslavije. Kar malce so se zastrmeli v naju, saj sva privihrala v galerijo z vrečo polno sladkarij, ki sva jih pridno žvečila, jap, sladkarije in umetnost gredo lepo skupaj, tu ni kaj. Poljubno sva vihrala po razstavi, nakar sem se spomnil, da bi bilo lepo, če ovekovečiva najin izlet s kakšnim zajčkom ali pa račko, saj veste, z igro senc, kar malo začudeno me je pogledal, češ, saj sva vendar v galeriji, v hramu umetnosti. Kaj hitro sem jo potolažil, češ, da je že mogoče umetnost resna stvar, da pa ni nujno, da je pristop do nje resen. No, neizmerno sva se zabavala. Nakar sva prišla do video dela, žal se ne spomnim avtorja, video pa je bil precej šaljiv, saj se je dogajal v Splitu, znotraj Dioklecijanove palače, če se ne motim je šlo za prepir dveh moških, posredi je bila ženska, jasno. Pretep je bil simuliran v čeplinovski maniri, se pravi, burleska. Prijateljica se je neizmerno zabavala in režala. Pripomnil sem: „Vidiš, umetnost ne rabi bit vedno resna.“ Tisti nekaj okrog postopajočih fac, resnih, umetniško navdahnjenih fac, je za trenutek prebledelo. Stavek je bil bolj namenjen njim, kot pa moji prijateljici, saj sem vedel, da je njej to nekako jasno. Zadetek v polno. Nato sem prišel na naslednjo idejo, češ, če so ti všeč anime, potem bova uprizorila karate dvoboj in našla nekoga, ki naju bo fotkal. Spet me je malce začudeno pogledala, a najstnikov ni težko prepričati v kakšno neumnost in sva šla. Problem se je pojavil, ko sva skušala najti nekoga, ki bi naju fotkal. Uf … Pa sva le našla neko mojo znanko in njen prijatelj je z veseljem privolil, da naju fotka. Škljoc, škljoc … pa je bilo narejeno. Ostal nama je le še spodnji štuk galerije in sva šla. Spodaj sva se znašla sredi nekakšnega ateljeja, delavnice, igralnice … mali so skoraj skočile oči iz jamic. Tombola! Pri šanku, na drugi strani prostora so bili postavljeni inštrumenti in njen zaklad, prava, pravcata železnica z vlakci. Usidrala se je tja in pričela igrati z vlakci, ni se je dalo več premakniti in prav je tako. Ko sem jo tako gledal, mi je padlo na pamet, da je mogoče že čas, da pokličeva njeno mamo, ki je tako prijazno privolila v to, da jo peljem na „kulturni“ izlet. Bila je že dokaj pozna ura in ona je imela v četrtek kontrolko iz matematike. Čas za vrnitev domov.
Minilo je nekaj dni, razmišljam zakaj ne bi vse galerije vsaj enkrat mesečno nudile takšnega zastonjkarskega dne?! Je že res, da vstopnine niso pretirano visoke, toda, še nikoli nisem videl takšnega masovnega romanja ljudi v galerije, kot je na ta dan. Cele družine se zgrinjajo v hrame umetnosti, takrat to niso hrami za posvečene, temveč navadne prosvetne inštitucije, nič vzvišenega ni v njih, so tam za nas in pika. Na živce mi gredo nekakšne butaste inicijative, ko nogometaši promovirajo knjigo, pod pretvezo, berite, ne bo vam dolgčas. Fak, popolnoma zgrešene premise, saj ne beremo, da nam ne bi bilo dolgčas, temveč, da nas bi obogatilo. Bebci, mečejo denar skozi okno!
No, še vedno nam ostane osmi februar in vreča sladkarij. Čez eno leto spet!
